Posvojitelji otroke (do)nosijo v srcu - revija Jana
»To, da je otrok posvojen, še ne pomeni travme, lahko pa jo povzroči način, na katerega to dejstvo razlagamo,« mi pojasni specialistka kliničnopsihološkega svetovanja.
»Sinko leži med nama in mirno spi,« mi je vsa srečna iz Moskve sporočila prijateljica. Trenutek, ko sta z možem posvojenega enoletnega malčka iz doma za otroke, ki so ostali brez staršev, odnesla s seboj v hotel in ko so prvič skupaj počivali na postelji, je zanju pomenil konec obdobja, polnega negotovosti, in začetek novega življenja v troje, ko se bodo morali učiti živeti v skupnosti. Da, učiti živeti, kar se dogaja tako v družinah z biološkimi kot s posvojenimi otroki. »To, da je otrok posvojen, še ne pomeni travme, lahko pa jo povzroči način, na katerega to dejstvo razlagamo,« mi pojasni specialistka kliničnopsihološkega svetovanja na Centru za socialno delo Domžale.
Zgodbo, s katero začenjam članek, sem spremljala od začetka pa do otrokovega prihoda domov. In nekje na tej poti sem slišala za pogovore, ki sta jih imela posvojitelja s psihologinjo Natašo Banko. Malce sem bila skeptična do te »starševske šole«, češ, saj sta nam vsem prirojena znanje in sposobnost za dobro starševstvo. A zakaj so tisti, ki se pogovarjajo s specialistko kliničnopsihološkega svetovanja Natašo Banko, tako navdušeni? Po pogovoru z njo mi je jasno, da potrebujemo čim več strokovnjakov takšnega kova, saj starševstvo ni zgolj ljubeča želja, temveč velikanska odgovornost.
Izbrati starše otroku ...
Večina nas seveda ne ve, da se vsak od nas »rodi« dvakrat. Eno je biološko rojstvo, drugo pa je rojstvo jaza, ki je še kako povezano z zadovoljevanjem otrokovih potreb v družini. Ker je majhen otrok popolnoma odvisen od staršev, ni vseeno, kakšni so. Sodelovati pri izbiranju staršev otroku, ki gre v posvojitev, je zato veliko več kot le delo. To je poslanstvo, mi pojasni Nataša Banko, prijazna in nasmejana mama treh odraslih otrok in babica dveh vnukov, ki je v več kot dveh desetletjih dela na Centru za socialno delo Domžale velikokrat pozitivno ocenila par, ki se je odločil za posvojitev. Kakšnega je seveda tudi zavrnila, poudari. »Spominjam se posvojiteljice, pri kateri sem opazila simptome psihotičnega vedenja. Ni bila sposobna zadovoljevati otrokovih potreb, napotila sem jo na zdravljenje. Ker je bilo to še v Jugoslaviji, ji je nato uspelo, da so nekje drugje njeno bolezen prezrli. Njen otrok, ki je sicer medtem že odrasel, je sedaj obiskovalec psihiatričnih ambulant. Strokovnjaki takšnih stvari preprosto ne smemo prezreti.«
Naložba v boljše starševstvo
Postopek za posvojitev se v Sloveniji začne na centru za socialno delo, ki mora izdelati tudi oceno primernosti para za posvojitev. »Kot psihologinji se mi zdijo vsaj toliko kot pravni pomembni tudi vsebinski standardi. Zelo pomembno je, ali bodo bodoči posvojitelji znali zadovoljevati otrokove potrebe, jih še prej prepoznati, ali so imeli sami v otroštvu dobro tovrstno izkušnjo. Vprašali ste me, ali priprave na posvojitev pomenijo svojevrstno šolo starševstva. V nekem smislu da, gre za učenje, saj le dodatno znanje omogoča drugačno ravnanje. Ne zdi se mi prav, da nimamo na vseh centrih strokovnjakov za to delo in da vsi posvojitelji nimajo enakih možnosti za dostop do teh vsebin, saj je od dobre priprave na starševstvo v marsičem odvisna tudi kakovost odnosa med otrokom in staršema, ta izkušnja pa ne zaznamuje samo otrokovega otroštva, temveč tudi njegovo odraslost.«
Nataša Banko običajno opravi osem individualnih srečanj s parom. Nekaj jih je namenjenih razlagi razvojnih faz otroka, druge pa posebnostim posvojitve, literaturi, ki je na voljo posvojiteljem, osebnostnim lastnostim partnerjev, diagnostiki in kompatibilnosti partnerskega odnosa. »Ob omembi tega poglobljenega svetovanja starši najprej pomislijo: \\\'Sva res tako rizična, da morava prestati še to?\\\' Ko vidijo, da jih ne doživljam kot problem, temveč jim ponujam koristna, zanimiva znanja, ki omogočajo lažje razumevanje sebe in drugih, pa jih začne vse skupaj zanimati. In ko nato slišijo stvari, zaradi katerih bodo znali pravilneje ravnati z otrokom, popolnoma spremenijo odnos do teh naših srečanj. Zavedajo se, da gre za naložbo, dodano vrednost v boljše starševstvo.«
Kaj če si starši premislijo?
Psihologinja poudari, kako nevarna je lahko nestrokovna ocena posvojiteljskega para in kakšne so lahko posledice tega. Kdo in koliko časa nadzoruje odnose v družini po posvojitvi? Kdo da pobudo za pravočasno pomoč ob morebitnih problemih v posvojiteljski družini? »Naša zakonodaja ne določa tega nadzora. Smo pa delavci na centrih parom vedno na voljo, če nas zaprosijo za pomoč. Res pa je, da centri ne ponujajo poglobljene terapije, zgolj svetovanje. Zakaj tega ni? Zato, ker so to specialistična znanja in takšnih kadrov v Sloveniji ni dovolj, pa tudi organizacija dela centra ni naravnana v to smer. Torej lahko takšno poglobljeno terapijo izvajam le v svojem prostem času.«
Članek je bil objavljen v tiskani Jani (št. 5, izid: 29.1.2013).