Kaj je posvojitev?
Posvojitev otroka je postopek, ki ga natanko opredeljuje ZZZDR . Zame, kot strokovnjaka na tem področju, pa seveda tudi za vse udeležene, pa je mnogo več kot to.
Je odločitev, izpolnjeno hrepenenje, poslanstvo, nenazadnje usoda, ki na isti krožnici poveže več ljudi , njihova dejanja pa pomembno zaznamujejo ne samo otrokovo sedanjost, temveč v veliki meri determinirajo tudi njegovo prihodnost. In za to še zdaleč ni vseeno, kakšna ta dejanja so.
V kontekstu povedanega, je posvojitev otroka mnogo več kot le odločitev ali želja. Je velikanska odgovornost vseh, ki smo v procesu udeleženi.
Del te odgovornosti pa pomeni tudi priprava parov na posvojitev.
V naši državi nimamo izdelanega enotnega koncepta priprave parov na posvojitev in tudi ne ene in edine institucije, ki bi se s tem ukvarjala.
Skupnost centrov je v katalogu javnih pooblastil, ki naj bi jih izvajali Centri za socialno delo, postopek priprave razdelala v smislu nujnih opravil, ki naj bi jih izvedli v okviru postopka posvojitve in mogočih opravil. Nujna med drugim definirajo pomen priprave para na posvojitev in možnost vključitve v izbrani program, ki pa s strani države ni določen.
Mogoča opravila pa pomenijo poglobljen svetovalni odnos in možnost vključitve para v svetovalni proces.
Vse to pa so zgolj smernice, katerih implementacija v praksi je odvisna predvsem od osebnosti in strokovne usposobljenosti osebe, ki dela na področju posvojitev, kar v praksi pomeni velike razlike v kvaliteti ponujenih storitev. To pa je z vidika otroka in njegovih potreb s strani države nedopustno, saj zmote, napake in nevednosti ne smejo biti dovoljene. Posledice slabih odločitev so lahko za otroka usodne in v dobršni meri zaznamujejo tudi njegovo prihodnost.
Praksa je pokazala, da je kvalitetna priprava para na posvojitev več kot nujna.
Pogosto se zgodi, da imajo posvojitelji do priprave na posvojitev odpor, včasih tudi zaradi vsebine programov, ki so jim na voljo in v njih ne vidijo pravega smisla.
Za to je naša naloga, da jim pripravo osmislimo in jo vežemo na vsebine, ki bodo koristne tako zanje, kot za posvojenega otroka.
Sama se s pripravo parov na posvojitev ukvarjam več kot dvajset let.
Opažam, da od odločitve para za posvojitev, pa do oddaje vloge za posvojitev ne preteče veliko časa. Daljši pa je čas, ki preteče od soočanja para z dejstvom, da ne bo mogel imeti biološkega otroka, pa do odločitve, da bi otroka posvojil.
V tem času se par sooči s svojo bolečino »izgube« in vstopi v proces žalovanja, intenzivnost le tega pa je odvisna predvsem od razlage tega dejstva.
Ko je proces žalovanja končan in ko par brez večje čustvene prizadetosti lahko govori o teh vprašanjih, pa nastopi čas, ko prične intenzivneje razmišljati o posvojitvi in tudi poda vlogo pri pristojnem CSD.
Teme, ki ga takrat zanimajo in so nedvomno koristne za otroka so tako usmerjene v prihodnost in ne v preteklost in takšna mora biti tudi priprava.
Kot najkoristnejše, so se pokazale vsebine, ki posvojitelje opremijo z znanjem ključnim za zdrav razvoj otrokove osebnosti in posebnosti, ki jih posvojitev prinaša. Poudarek na teh vsebinah je tudi v mnogih od tujih držav.
Za to v programu, ki ga izvajam in za katerega je veliko zanimanja, dajem prednost znanjem, zaradi katerih znajo posvojitelji kvalitetnejše in ob pravem času zadovoljevati temeljne otrokove potrebe, kar prognostično obeta razvoj stabilne osebnostne strukture pri otroku in večjo kvaliteto življenja. Posvojitelji se naučijo prepoznati in »ozdraviti« nekatera otrokova vedenja, ki so na prvi pogled čisto simpatična (otrok ne joka, gre z vsakim …), nikakor pa ne primerna za njegovo kronološko starost; nakazujejo motnjo in zahtevajo posebno obravnavo.
Poleg omenjenega, v programu obravnavamo tudi specifiko dejstva, da ima otrok več staršev, saj je od pravilne in pravočasne razlage tega dejstva odvisno tudi počutje posvojenega otroka, identiteta, ki jo oblikuje….
Skratka, zaradi znanj, ki so na razpolago, posvojitelji bolje razumejo potrebe otroka, specifike vedenja in čustvovanja , se naučijo pravilnega reagiranja in učinkoviteje »opremijo« svoje otroke za prihodnost.
V kontekstu povedanega vidijo v pripravi na posvojitev neko »dodano vrednost«, izziv in možnost za dobro starševstvo.
Pari, ki se odločijo za posvojitev se morajo zavedati, da je pred njimi dolgo popotovanje.
Na tem popotovanju je potrebno veliko samoiniciative, znanja, sodelovanja, pa tudi vere v to, da bo hrepenenje izpolnjeno.
In, ko mi čez čas pošljejo fotografije otroka z opisom njegovih »izjemnih dosežkov« vem, da je usoda tudi tokrat združila tiste, ki so si bili namenjeni.
Izvorni članek si lahko preberite tukaj.