Ko dozori odločitev za posvojitev
Večina parov o odločitvi za posvojitev prične razmišljati, ko sprejmejo dejstvo, da svojih bioloških otrok ne bodo imeli. Informacija za vsak par pomeni izgubo, prebolevanje le te pa se odvija po zakonitostih, ki so za izgubo značilne. Pojavi se šok, ki v nekem smisli pomeni obrambo, da informacijo sploh preživimo, pa zanikanje dejstva-saj ne more biti res, jeza, zakaj se je to zgodilo prav nama, žalost in na koncu sprejetje tega dejstva, ko par na novo organizira svoje življenje. Seveda vse to zahteva svoj čas, saj ni problem samo v intelektualnem temveč tudi emocionalnem aspektu dejstva, ki ga običajno prebolevamo dlje.
Ko se proces žalovanja bliža koncu, začne par razmišljati tudi o drugih možnostih oblikovanja družine in ena izmed njih je gotovo odločitev za posvojitev otroka.
Odpravi se na pristojni Center za socialno delo, kjer izve osnovne informacije v zvezi s posvojitvijo in kjer poda tudi svojo vlogo za posvojitev otroka, ne glede na to, ali bo otroka posvajal v Sloveniji, ali v tujini.
Temeljni zakon, ki v Sloveniji ureja posvojitve je Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Kadar pa se posvaja otroka iz tujine, pa je poleg ZZZDR potrebno upoštevati tudi Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku, ki določa pravila postopka, pa tudi pravila za priznanje tujih odločb.
V primeru posvojitve otroka iz tujine, določa pogoje za posvojitev država, v kateri posvajamo.
Ne glede na to, ali želi par posvojiti otroka v Sloveniji ali v tujini, je postopek na Centru za socialno delo zanj enak. Zadostiti mora pravno formalnim standardom, pa tudi tistim vsebinskim, ki jih narekuje stroka.
Splošno znano je, da je otrok za posvojitev v Sloveniji malo. Razloge je potrebno iskati tako v majhnosti države in nizkem številu prebivalcev, kot v še vedno dokaj dobro organiziranem socialnem sistemu, ki materam, ki rodijo otroka in imajo za življenje z njim slabe možnosti ( tako osebnostne, kot materialne) ponuja več oblik pomoči: od finančne do namestitvene in svetovalne. Na žalost pa se vse to vedno ne izkaže kot dobro, saj nekatere matere nimajo niti kapacitete za starševstvo, niti za spremembo. Za to je včasih potrebno razloge, da je otrok za posvojitev v Sloveniji malo, iskati tudi v neučinkovitem in premalo strokovnem delu pristojnih služb.
V zadnjem času se vse več Slovencev odloča za posvojitev otroka iz tujine, mnogo pa je tudi tistih, ki se odločijo za rejništvo, kot alternativno obliko skrbi za otroka. Za slednje se odločajo predvsem tisti, ki nimajo močneje izraženih separacijskih strahov (strah pred ločitvijo) .Ob dobrem delu strokovnih služb tudi takšne oblike rejništva nemalokrat rezultirajo s posvojitvijo otroka znotraj te rejniške družine.
Če pa se par odloči za posvojitev otroka iz tujine, je postopek zlasti z vidika formalnih pogojev, ki jih morata kandidata za posvojitev izpolnjevati, še zahtevnejši, kot je to v Sloveniji. Postopek je zahtevnejši tudi organizacijsko in finančno, je pa po svoje bolj dorečen in pari približno vejo, kakšne so njihove možnosti za posvojitev in v kolikem času bodo realizirane.
Slovenija, kot tudi tujina vse več pozornosti namenja dobri pripravi bodočih posvojiteljev na posvojitev otroka.
V Sloveniji nimamo izdelanega enotnega koncepta priprave na posvojitev in tudi ne ene in edine institucije, ki bi se s tem ukvarjala.
Skupnost Centrov je v katalogu javnih pooblastil, ki jih izvajajo Centri postopek priprave razdelila v smislu nujnih opravil, ki naj bi jih izvedli v okviru postopka posvojitve in mogočih opravil. Nujna so npr. sprejem vloge, pogovor in informacije o posvojitvi, o pogojih, ki jih definira zakon, o specifiki posvojitve kot take, o pomenu priprave na posvojitev, možnostih vključitve in dogovoru o vključitvi v izbran program.... Mogoča opravila pa pomenijo poglobljen svetovalni odnos in možnost vključitve para v svetovalne storitve.
Sama se s posvojitvami, predvsem razvojnimi potrebami otrok in vprašanji posvojiteljev o tem, kako ravnati z otrokom od posvojitve dalje, ukvarjam že zelo dolgo. Ob vprašanjih in dilemah, s katerimi prihajajo posvojitelji k meni lahko hitro ugotovim, kako uspešna je bila njihova priprava na posvojitev, predvsem pa, kaj je le-ta vsebovala.
Ne zdi se mi prav, da tukaj vsi posvojitelji nimajo enakih možnosti, še manj pa se mi zdi prav, da mnogi »nestrokovnjaki s področja« stisko posvojiteljev koristijo kot »tržno nišo« in jim kot pripravo ponujajo vsebinsko in strokovno sporne programe. Potrebno se je namreč zavedati, da je od dobre priprave v mnogo čem odvisna tudi kvaliteta izoblikovanega odnosa med otrokom in staršem, ta odnos pa ne definira samo otrokovo sedanjost, temveč tudi prihodnost.
Pri svojem delu opažam, da tudi Centri za socialno delo pripravo različno razumejo, nekateri jo enačijo z oceno primernosti para za posvojitev, drugim je pomembno število ur, ki jih par v pripravi opravi, med tem ko tisto, kar bi moralo biti najpomembneje, to je vsebina, ostaja ob robu.
Večina otrok, ki jih posvojitelji posvojijo v tujini, je starih leto dni ali več. Posvojitelji so pogosto zmotno prepričani, da je dejstvo, da gre eno letni otrok brez problema k njim, pa še k vsakemu drugemu »super« Nekateri tudi navajajo, kako priden je njihov otrok in kako sploh nikoli ne joka.
V pogovoru z mano pa ugotovijo, da to ni čisto tako in je »promiskuitetni » otrokov odnos kontaktna motnja, nastala zaradi tega, ker otrok v sirotišnici ni imel možnosti ustrezne navezave na bližnjega, ni imel konstantne osebe v negi in skrbi, je brez objekta in ljudi doživlja kot tranzitorne objekte (medvedke, punčke.....).
Tudi dejstvo, da otrok ne joka in ne izraža potreb ni njegova pridnost, ampak posledica emocionalno hladne in nedosledno fizično dostopne skrbnice, ki ji je bil otrok v breme. V takšnem kontaktu se otrok nauči minimalizirati svoje potrebe, izgleda, kot, da je zadovoljen čisto z vsem in, da nima potreb. V resnici pa se boji kontakta, ker je zanj boleč.
Sama se še kako zavedam, da s tem, ko otroku izbiram starše, ali pa le te pripravljam na posvojitev, na nek način krojim tudi njegovo oziroma njihovo usodo. To pa je izjemno poslanstvo in še zdaleč ni vseeno, kakšna ta usoda bo. Ne zaznamuje samo otrokove sedanjosti, ampak tudi prihodnost, saj model ljubezni, ki si ga otrok izoblikuje ob starših, navezanost, ki jo ob njih vzpostavi..., prenese tudi v svoje odrasle medosebne odnose, predvsem partnerske in starševske.
Za to niso geni tisti, ki otroka najbolj definirajo, pač pa odnos, ki se v okolju vzpostavi.
Novinarji me pogosto sprašujejo, kako, da bioloških staršev ne učimo vsega tega, saj gre očitno za znanja, ki otroku pomenijo »doto«.
Seveda se z njimi strinjam in menim, da bi bila tovrstna znanja koristna za vse ljudi. Bolje bi razumeli svojo sedanjost in učinkoviteje opremili svoje otroke za prihodnost.
Žal imamo sistem, ki ni najbolj naravnan posamezniku in njegovi osebni sreči, za to ni pričakovati, da bodo omenjene vsebine dostopne vsem.
Najhuje pri tem pa je, da se pomena vsebin ne zavedajo, ali pa jih ne poznajo tudi tisti, ki oblikujejo zdravstveno, vzgojno izobraževalno in socialno politiko, pa tudi ne tisti, ki jo izvajajo. To pa ima večkrat usodne posledice in v odraslosti vodi v obiskovanje psiholoških in psihiatričnih ambulant.
V kontekstu povedanega, je lahko priprava na posvojitev »dodano vrednost.«
Sama jo izvajam v okviru Diagnostično terapevtskega centra (DTC) v Domžalah, kjer je poskrbljeno tudi za vse zdravniške preglede, ki jih morajo v zvezi s posvojitvijo opraviti bodoči posvojitelji.
Izvorni članek si lahko preberite tukaj.