Priprava posvojiteljev na posvojitev
Postopek za posvojitev se v naši državi prične na CSD, ki mora v okviru postopka izdelati tudi oceno primernosti para za posvojitev.
Par, ki želi posvojiti otroka, mora tako ustrezati pravno formalnim standardom, ki jih podrobno opredeljuje ZZZDR, meni kot psihologu pa se zdijo vsaj toliko pomembni tudi tisti vsebinski, ki v praksi pomenijo »kapaciteto za objektni odnos«, ta pa možnost, da bodo otrokove razvojne potrebe zadovoljene.
Večina ljudi namreč ne ve, da se vsak od nas rodi pravzaprav »dvakrat«. Eno je tisto biološko rojstvo, drugo pa rojstvo osebnosti, jaza, ki je še kako vezano na zadovoljevanje potreb v okviru matične družine in kasneje v življenju v veliki meri definira kvaliteto posameznikovega delovanja.
In ker je majhen otrok skoraj povsem odvisen od svoje družine, odnosno staršev, ni vseeno kakšna starša ima.
Res je, da ima veliko otrok z vidika oblikovanja odnosa, prepoznavanja in zadovoljevanja razvojnih potreb ,neprimerne starše in v izhodišču na to ne moremo vplivati. To pa nikakor ne pomeni, da za te otroke nismo kot družba, stroka, dolžni poskrbeti v nadaljevanju.
Začetek pa je drugačen kadar gre za posvojitev, saj je postopek v naši državi naravnan tako, da otroku izbiramo starše. To pa ni samo delo temveč »poslanstvo« v okviru katerega se moramo maksimalno potruditi, da otrok dobi tisto, kar potrebuje.
In v to kar potrebuje sodi tudi dobra priprava na posvojitev.
V Sloveniji nimamo izdelanega enotnega koncepta priprave parov na posvojitev in tudi ne ene in edine institucije, ki bi se s tem ukvarjala.
Smo pa Centri v okviru ugotovitvenega postopka dolžni proučiti, ali par ustreza zakonskim določilom, pa tudi neformalnim pogojem, ki jih definira stroka.
Skupnost Centrov je v katalogu javnih pooblastil, ki jih izvajajo Centri postopek priprave razdelala v smislu nujnih opravil, ki naj bi jih izvedli v okviru postopka posvojitve in mogočih opravil.
Nujna so npr. sprejem vloge, pogovor in informacije o posvojitvi, o pogojih, ki jih definira zakon, o specifiki posvojitve kot take, o pomenu priprave na posvojitev, možnostih vključitve in dogovoru o vključitvi v izbran program…Mogoča opravila pa pomenijo poglobljen svetovalni odnos, možnost vključitve para v svetovalno storitev.
Sama se s posvojitvami, predvsem razvojnimi potrebami otrok in dilemami posvojiteljev, kako ravnati od »posvojitve naprej » ukvarjam že zelo dolgo.
Ob vprašanjih in dilemah, s katerimi prihajajo posvojitelji k meni lahko hitro ugotovim, kako uspešna je bila njihova priprava na posvojitev.
Ne zdi se mi prav, da tukaj vsi posvojitelji nimajo enakih možnosti, saj je od dobre priprave v mnogo čem odvisna tudi kvaliteta izoblikovanega odnosa med otrokom in staršem.
Za to čas priprave izkoristim ne samo za izdelavo ocene primernosti, pač pa nudenje tistih informacij posvojiteljem, ki so zanje in za otroka najbolj aktualne.
Posvojitelji so pogosto zmotno prepričani, da je dejstvo, da gre deset mesečni otrok brez problema k njim, pa še k vsakemu drugemu » super«. Nekateri tudi navajajo, kako priden je otrok, ki so ga dobili in, da sploh ne joka.
V pogovoru z mano pa ugotovijo, da to ni čisto tako in je »promiskuitetni« otrokov odnos, ali pa otrokov »odstop« od zadovoljevanja potreb rezultat neprimerno izpeljane razvojne faze, kar v odraslosti lahko pomeni kontaktno motnjo.
Dobijo navodila, kako ravnati naprej. So pa to že storitve, ki ne sodijo v okvir rednih priprav in bi jih lahko poimenovali »nadstandardne«, saj zahtevajo visoko educiranega strokovnjaka, najbolje psihologa specialista, ki pa ga vsi centri nimajo.
Večina teh storitev je parom na voljo v Diagnostično terapevtskem centru-DTC v Domžalah.
CILJ PRIPRAVE NA POSVOJITEV
Osnovni cilj svetovanj mora biti vsekakor poskrbeti za otrokovo dobro.
Sama se še kako zavedam, da s tem, ko otroku izbiramo starše na nek način »krojimo tudi njegovo usodo.« To pa je izjemno poslanstvo in še zdaleč ni vseeno, kakšna ta usoda bo. Ne bo zaznamovala samo otrokovo sedanjost (otroštvo), ampak tudi prihodnost, saj model ljubezni, ki si ga otrok izoblikuje ob starših, navezanost, ki jo je ob starših lahko vzpostavil, prenese tudi v svoje odrasle medosebne odnose, predvsem partnerske in starševske.
Osnovni cilj svetovanja je tako izbor staršev, ki znajo diferencirati med »jaz in ti«, med svojimi potrebami in potrebami otrok, znajo otroka občudovati in so hkrati model za občudovanje , ga znajo zrcaliti in mu dajati občutke videnosti slišanosti in sprejetosti.
Pri tem je zelo pomemben tudi odnos med partnerjema, ki bosta otroku postala mati in oče, saj kvaliteta odnosa vpliva na otrokov občutek varnosti in na ugoden razvoj notranje psihične strukture.
KAPACITETO ZA DOBER STARŠEVSKI ODNOS ČLOVEK DOBI V SVOJI DRUŽINI, OD SVOJIH STARŠEV
Kapaciteto za dober starševski odnos človek dobi v svoji družini skozi proces ponotranjanja osebnostnih in vedenjskih lastnosti svojih staršev, pa seveda izkušnjo zadovoljevanja razvojnih potreb. Tudi z učenjem, študijem literature na to temo, ozaveščanjem... je mogoče kasneje kaj dodati.
Strokovnjaki, ki se ukvarjamo z razvojno psihologijo vemo, da pri tem glavno vlogo ne igra genetski faktor, temveč izoblikovan odnos med staršem in otrokom in vsebina za ponotranjanje, ki je otroku na razpolago. In prav ta vsebina bo otroka v odraslosti definirala kot partnerja, starša…
Sama menim, da bi morala biti znanja o teh vsebinah dostopna vsem ljudem. Bolje bi razumeli svojo sedanjost in učinkoviteje »opremili« svoje otroke za prihodnost.
Žal imamo sistem, ki ni najbolj naravnan posamezniku in njegovi osebni sreči, za to ni pričakovati, da bodo omenjene vsebine na voljo vsem. Najhujše pri tem je, da se pomena vsebin ne zavedajo, ali pa jih ne poznajo tudi tisti, ki oblikujejo ali pa izvajajo zdravstveno, vzgojno-izobraževalno in socialno politiko in tako vsebine ostajajo zunaj sistema.
V kontekstu vsega povedanega, vidim pripravo parov na posvojitev kot nekaj več, kot »dodano vrednost«, ki je parom na voljo in jim ponuja vsebine za kvalitetno starševstvo. Seveda ob predpostavki, da pripravo izvaja visoko usposobljen strokovnjak, ki tovrstne vsebine pozna.
POSVOJITEV OTROKA JE ČUSTVENO OBČUTLJIVA TEMA
Vsekakor je posvojitev otroka čustveno občutljiva tema. Čustva vpletenih so intenzivna in se dotaknejo vsakogar, ki je v postopku udeležen. O njih veliko govorimo že na sami pripravi na posvojitev, kjer bodoče posvojitelje seznanjamo tudi o tem, kako in kdaj otroku povedati, da je posvojen. Dejstvo, da je otrok posvojen za otroka samo po sebi nikakor ne pomeni travme, način interpretacije, ki jo posvojitelji izberejo, pa lahko vodi tudi v to, saj so posameznikova čustva rezultat njegovih misli. Za to moramo biti skrajno previdni kakšne besede uporabimo, kako predstavimo razloge za posvojitev, biološke starše….Izognimo se vsakršnemu moraliziranju, vrednostnim sodbam na račun bioloških staršev in otroka ne spravljajmo v pozicijo, ko se bo moral opredeljevati o kom lahko razmišlja oz. komu mora biti lojalen.
NAJPOGOSTEJŠI PROBLEMI V ZAČETKU POSVOJITVE IN KASNEJE
Problemi, ki se pojavijo med samo posvojitvijo so lahko vezani na slabo in nestrokovno delo pristojnih služb, tu mislim predvsem na neprimerno pripravo para na posvojitev, neprofesionalno vodenje postopka, izdelavo ocene primernosti para, na strani posvojiteljev pa na nepredelano travmatsko izkušnjo, na pričakovanja v zvezi z otrokom in v odnosu do sebe, nepoznavanje psihologije odnosa, pojasnjevalni slog, osebnostne lastnosti.....
Včasih me posvojitelji vprašajo, ali je to »normalno«, da ob prvem pogledu na otročka ne začutijo tiste velike radosti, o kateri so sanjali , oz., ga takoj nimajo neizmerno radi. Začutijo dvom v pravilnost svoje odločitve.
Ko jim pojasnim in obrazložim, da se »imeti rad« razvije skozi odnos, dvom izgine.
Včasih so problemi s katerimi se posvojiteljska družina srečuje vezani tudi na vprašanja otrokove identitete.. Kadar posvojitelji otroka pomanjkljivo ali selektivno zrcalijo in parcialnih identitet ne more povezati v koherentno identiteto jaza, ostaja ta fragmentiran. Takrat je potreba po iskanju svojih bioloških staršev bolj izražena, v bistvu pa ne išče njih, ampak sebe. V primeru, ko posvojitelji ta razvojni del opravijo dobro, pa se potreba po spoznanju bioloških staršev zadrži bolj na ravni radovednosti.
Posvojitelji se na probleme odzivajo različno. Tisti, ki so imeli kvalitetno pripravo na posvojitev, dobro zadovoljevali razvojne potrebe otrok, jim biološke starše predstavili kot nekaj dopolnjujočega in ne ogrožujočega in nimajo večjih separacijskih bojazni, ob vprašanjih, ki jih otrok v zvezi z biološkimi starši postavlja, ohranijo »mirno kri.«
Obstajajo pa tudi posvojitelji, ki so zaradi strahu pred zavrnitvijo, zapustitvijo, otroku dolgo časa prikrivali njegov izvor, ko pa je otrok zanj izvedel, ga je vse skupaj precej obremenilo, posvojitelji pa so svoj strah pred tem, da ga bodo izgubili, še ojačali.
V takih primerih je seveda potrebna strokovna pomoč vsem udeleženim.
Založba Miš je v letu 2009 izdala knjigo z naslovom »Mama številka nič«. Knjiga se dotika teh vprašanj in je izjemno primerno darilo posvojenemu otroku, da se znotraj razmišljanj o svojih starših, enih ali drugih, lažje orientira, predvsem pa spozna, da so vprašanja, ki se mu porajajo v zvezi s starši nekaj čisto normalnega in, da zaradi njih ne doživlja občutkov krivde in neustreznosti.
Sama sem h knjigi napisala spremno besedo, kjer to dinamiko in otrokovo razmišljanje podrobneje obrazložim.
PSIHOLOŠKA OBRAVNAVA PARA, POSVOJENCA ALI DRUŽINE
Kako bo izgledala obravnava, se seveda odločim na podlagi analize problema.
Skozi problem postavim cilje, ki morajo biti jasni, merljivi, realni in vselej orientiran na posameznika. Če je problem vezan na družinske odnose, običajno delam z vso družino, če pa je problem vezan na posvojenca, na njegovo doživljanje dejstva, da je posvojen, lahko v nekem delu delam samo z njim. Takrat se dotaknem predvsem sistema njegovih prepričanj in delam na restrukturaciji misli, saj dejstva, da je otrok posvojen ni mogoče zanikati. Lahko pa mu pomagam poiskati novo razlago tega dejstva, ki bo zanj bolj sprejemljiva in izzvala pri njem pozitivna občutja.
STRAHOVI, DILEME, NIHANJA
Strahovi, dileme in nihanja se ob posvojitvi vedno ne pojavijo, se pa vedno pojavi neka vznemirjenost, ki je normalna, saj se človek spušča na področje, ki mu je novo. To pa ni nujno slabo in lahko pomeni tudi posameznikovo odgovornost do dejanja.
Vsekakor je s strahovi in dilemami potrebno opraviti pred samo posvojitvijo in temu je med drugim namenjena tudi dobra priprava.
Res je, da se tudi mnogi biološki starši ob svojem novorojenčku lahko počutijo negotovi. Kvaliteta in sposobnost sprejemanja starševske vloge je v veliki meri odvisna od v sebe vgrajenih izkušenj iz obdobja, ko si bil sam otrok. Če je ta izkušnja dobra, varna.., po tem večjih težav nimaš. V nasprotnem primeru pa se težave lahko pojavijo. Rešitev zanje je več, na to temo sem imela že veliko svetovanj.
STRAH POSVOJITELJEV VEZAN NA ENOLETNI ROK ZA POSVOJITEV V SLOVENIJI
Če se biološki starši premislijo to resnično povzroča hude bolečine izgube na strani posvojiteljev. Za otrokov osebnostni razvoj, predvsem grajenje notranje psihične strukture pa je tako ravnanje kontraindicirano in nevarno.
Za to morajo pristojne službe narediti vse, da do tega ne pride. Vse oblike pomoči in tudi ocena primernosti bioloških staršev za skrb za otroka morajo biti narejene pred otrokovim rojstvom, ali pa vsaj v prvih dveh mesecih, ko otrok še ni vstopil v zanj najpomembnejši diadni odnos, to je simbiozo, ki v praksi pomeni samo odnos z eno in edino osebo, ki otroku predstavlja pomožni ego.
Država je enoletni rok postavila z vidika ugotovitve, ali se bosta posvojenec in posvojitelj lahko vživela v novi položaj. Osebno menim, da se mora to ugotoviti že v času priprave na posvojitev, saj je kapaciteta za objektni odnos s strani posvojiteljev za posvojitev nujna. V primeru, ko se posvaja starejši otrok, pa se v tem roku ugotavlja tudi njegovo počutje v novi družini.
IDEALIZIRANA PREDSTAVA O OTROKU IN RAZOČARANI POSVOJITELJI
Idealizacije so se in se bodo dogajale. V kakšni meri pa zaznamujejo posameznikova pričakovanja je seveda odvisno tudi od dobre priprave na posvojitev in kapacitete posvojiteljev diferencirati med »jaz in ti.« To so seveda področja, ki jih obvlada le psiholog specialist in je za to nujno, da je v timu za posvojitev prisoten.
POSVOJITEV OTROKA IZ TUJE DRŽAVE IN RAZVOJNE SPECIFIKE OTROKA
Ne glede iz katere države otrok prihaja, ostajajo njegove razvojne potrebe enake in naloga posvojiteljskih staršev, da jih zadovoljujejo. Je pa seveda priporočljivo, da se otroku svet iz katerega prihaja približa skozi ogled filmov, obiska države, poznavanja kulture…..
Odnos med posvojiteljem in posvojencem namreč ni odvisen od genov,temveč od kapacitete za objektni odnos in zadovoljevanja potreb znotraj razvojnega obdobja.
DOLG POSTOPEK, SREČA, BOJAZNI, NEUČAKANOST IN EUFORIJA POSVOJITELJEV
Predvsem kadar se posvaja otroka v tujini, je procedura dolga, postopek pa vezan tako na našo, kot na tujo zakonodajo.
To, kako se bosta posvojitelja v tem času počutila pa ni odvisno od dejstva samega, pač pa od misli, ki jih bosta posvojitelja v zvezi z dejstvom razvila. Če bosta razmišljala kako je otroku hudo, ga nihče ne crklja, ali pa, da do posvojitve morda ne bo prišlo…, se bosta počutila žalostno in nemočno. Če pa bosta razmišljala na način, da samo še malo in bo otrokov status dokončno urejen, bosta polna pričakovanja in adrenalina.
Za to je tako kot pri vseh ostalih zadevah pojasnjevalni slog tisti, ki določa tvoje počutje in ne dogodek ali dejstvo, kot to zmotno misli večina.
Izvorni članek si lahko preberite tukaj.