Obstaja veliko ljudi, ki svojega biološkega otroka ne more imeti. Za večino njih soočenje s tem dejstvom pomeni izgubo, ki ji sledi proces žalovanja, na koncu pa dejstvo sprejmejo in se ponovno veselijo prihodnosti, v kateri dobiva misel na posvojitev otroka vse večjo težo.
Naravna potreba vsakega izmed nas je želja po skrbi za drugega, oziroma biti navezan na drugega. Kako in koliko to zmoremo, pa je v prvi vrsti odvisno od naših zgodnjih objektnih izkušenj.
Ko gre za posvojitev, zgolj objektne izkušnje niso dovolj. Potrebna so specifična znanja in ravnanja in vsa ta so na voljo v pripravljalnih tečajih na posvojitev, kot tudi suportivnih skupinah, namenjenim tistim, ki so otroka že posvojili ali pa ga imajo v rejniški oskrbi.
Posameznikom so na voljo tudi svetovanja, ki pripomorejo k odločitvi za posvojitev, pa tudi informacije v zvezi s postopki, psihološka diagnostika in zdravniški pregledi.
Pogosto našo pomoč poiščejo tudi posvojenci, ki želijo v zvezi s posvojitvijo pridobiti določene odgovore in tako najti »manjkajoči delček sebe.«