V razmislek, dragi starši
Pri svojem delu z družinami in člani le teh, se nenehno srečujem z bolečinami in stiskami, ki si jih povzročajo.
Mnogi starši pravzaprav ne vedo, kaj je tisto temeljno, kar njihov otrok potrebuje.
Družina naj bi otroku v prvi vrsti pomenila varnost in sprejetost. Privzgojila naj bi mu vrednoto, da sta človeško življenje in človeško čutenje pomembnejša od česar koli drugega.otroku naj bi dala "korenine"-varno navezanost in "krila"-ga pospremila na pot v samostojnost.
Izkušnja prvega leta starosti je za otroka izjemnega pomena.Kasneje v veliki meri določa otrokov odnos do ljudi in sveta, nenazadnje tudi do samega sebe, za to še zdaleč ni vseeno, kakšna ta izkušnja je.Ko mati otroka hrani in mu zre v oči, otrok poleg mleka vsrkava tudi občutel lastne vrednosti.
V kolikor mati ni oseba, ki bi se znala vživeti v otrokove potrebe, ne bo prav nič narobe, če to vlogo prevzame oče, ki sicer dobi vidnejšo vlogo v otrokovem življenju po prvem letu starosti, ko otrok svoje zanimanje preusmeri iz objekta matere še na druge bližnje in nanje razvije temeljno navezanost.
Tudi razvojne faze, ki sledijo, so za razvoj otrokove osebnosti pomembne, saj preko njih dograjuje podobo o sebi, svojih sposobnostih in svoji vrednosti.
otrok, ki razvojnih potreb nima zadovoljenih, ostaja negotov, osamljen in ogrožen. Razvije svoj domišljijski svet in specifične obrambne mehanizme. Vzroke za to, kar se mu dogaja pripiše sebi, kar z drugimi besedami pomeni, da sprejema krivdo za slab odnos s starši.
Vsak otrok ima rad svoje starše, ne gled na to, kakšni ti so. In vsak otrok postane nesrečen, če se mora opredeljevati, za katerega od njiju se bo odločil in s kom identificiral ( primer razveze staršev).
Žal je tovrstnih zlorab otrok zelo veliko in žal v boju staršev "za otroka" mnogokrat odigrajo nestrokovno in nerazumno vlogo tudi državne institucije, ki bolj kot iz potreb otroka izhajajo iz pomanjkljive zakonodaje, skupno pa jim je tudi pomanjkanje psiholoških znanj.
In potem se dogaja, da starša "lobirata" za otroka, ga prepričujeta z argumenti "za in proti", ob tem pa pozabljata, da je to njun otrok, ki ima npr. 15 let, ima svoje probleme in obveznosti in ju taka, kakršna sta, še komaj prenaša.
Neka deklica mi je pisala, da starša sploh ne vesta, v kako težko vlogo sta jo postavila.
Njeno pismo se je glasilo takole:
"Želita si, da sem sodnik, da dam vsakemu prav kar reče in, da sem zaveznik na obeh straneh.
Pa ne morem!
Ne morem!!
Oči priznam, da sem se večkrat postavila na mamino stran. Pa ne za to, ker bi jo imela rajši, ampak za to, ker si se mi ti zdel močnejši, za mami pa se mi je zdelo, da potrebuje mojo pomoč.
Zelo hudo mi je. Veliko jočem in želim si, da se ločita! Vsi bomo manj trpeli!
Ali res mislita, da je moj hobi, da prenašam prepire?
Veliko staršev se prepira; veliko otrok trpi. vse več jih vidi tudi, kako se starša pred njimi pretepata. Kljub temu veliko otrok skuša starša obdržati skupaj.
Tudi jaz sem poskusila. S tem, da sem vama rekla, da uživam droge in pričakovala, da bosta vsaj za to stopila skupaj. in, ko si ob tem pokazal veliko skrb zame, sem ti bila zelo hvaležna, če prav tega nisem pokazala.
Zakaj pa bi ti to kazala, saj tudi ti meni ne kažeš preveč, da me imaš rad.
In sedaj še ti mami:
Res lepo, da mi zaupaš svoje težave, ampak jaz nisem in ne želim biti tvoja prijateljica. Imam komaj 15 let.
Ko vidim, da ti je hudo, postane hudo še meni.
OBA POTREBUJETA PRIJATELJE, NE MENE, JAZ PA POTREBUJEM VAJU!!
Konec sveta je bil že davno napovedan. Meni se dogaja prav zdaj.
Sedaj bomo živeli, kot si bomo postlali. Težko mi je in ne vem, komu od vaju z mami naj verjamem.
Za to "jaz dajem odpoved" in ne mislim več biti vajin razsodnik.
Ko se bosta spet drla, se bom zaprla v svoj svet in odtavala na lepši kraj."
Žalostno, a resnično in vsem nam v razmislek.
Starši, ne grenite svojih otrok!!
Izvorni članek si lahko preberite tukaj.